Ekološka pridelava je težja, a smo zadovoljni, saj ponujamo kakovost, ki jo potrošniki prepoznajo. Največja nagrada je, ko imaš kupca, ki vsako leto pri tebi kupi olje in ne vpraša za ceno, pravijo Matijašići.

»Zavedati se, da mi, ekološki pridelovalci, v največji meri varujemo okolje, je izjemno zadovoljstvo. Veseli smo, ko pridemo v oljčni nasad in vidimo divje zajce, ki se pasejo na travi, kar je dokaz, da je pod oljkami vse naravno,« nam je povedal Zlatko Matijašić, čigar družinsko kmetijsko gospodarstvo Matijašić smo obiskali med obiranjem oljk v naselju Zamask v osrednji Istri.

POGLEJTE VIDEO POSNETEK O OLJKARJU ZLATKU MATIJAŠIĆU.

Družina iz Poreča je s prvimi sto oljkami začela leta 2008, družinsko kmetijsko gospodarstvo (OPG) pa je bilo ustanovljeno leta 2017. A vsa zgodba se je začela leta 2003, ko so se odločili, da bodo staro hišo obnovili in povezali kmetijstvo ter turizem. Danes imajo na dveh hektarjih in pol približno 800 dreves.

Naš sogovornik razkrije, da ekološko pridelujejo že od leta 2018. »Postopek prehoda na ekološko pridelavo, kar zadeva papirologijo, ni bil zapleten, težja pa je bila prilagoditev, zaradi gnojil in zaščite oljk. Na začetku je bilo zelo malo ustreznih sredstev, zdaj pa se je stanje izboljšalo. Težava pa je seveda visoka cena teh sredstev in tudi drugi stroški,« opisuje Zlatko.

Divjad dela škodo, ograjevanje pa nima smisla

Problematična je zaščita pred oljčno muho. Zatiranje tega škodljivca rešujejo tako, da na drevesa nameščajo eko vabe in lepljive plošče, ob visokih temperaturah pa uporabljajo kaolin. Ta naravni izdelek varuje drevesa pred napadi škodljivcev, glivičnimi boleznimi, bakteriozo, visokimi temperaturami pa tudi pred sončnim sevanjem in pomanjkanjem vlage.

Veliko škode jim naredi divjad, srnjad in divji prašiči. Na ekološki kmetiji lahko uporabljajo samo peletirana gnojila, pravi, divji prašiči pa razkopljejo zemljo pod drevesi. Samih dreves sicer ne poškodujejo, zato pa debla poškodujejo jeleni, ko si čistijo rogovje. Včasih polomijo mlade oljke, a rešitve ni, pravi in poudarja, da njegova družina kljub izzivom verjame, da je ekološko kmetijstvo pravilen odnos do narave in dobro za prihodnost planeta.

Oljke obirajo ročno, da bi preprečili poškodbe plodov.

Pravi, da se jim glede na izkušnje zavarovanje ne izplača. »Razmišljali smo o tem, a smo obupali, ker je povračilo za škodo majhno, težava pa je tudi ogromno papirologije, ki nam jemlje preveč dragocenega časa. V oljčniku je veliko dela in ne moremo se veliko časa ukvarjati s stvarmi, ki niso povezane s pridelavo,« poudarja.

S tem se morajo sprijazniti in se prilagoditi razmeram, saj oljčnikov nima smisla ograjevati. V Istri so namreč parcele majhne, na njih je od 40 do 100 dreves, poleg tega so nasadi v terasah. Po drugi strani pa je tu manj škodljivcev in bolezni. Pridelek obirajo ročno, saj se tako plodovi manj poškodujejo, zato je kakovost olja boljša, kar je tudi končni cilj.

Tujci za liter olja plačajo tudi več kot 30 evrov

Velik delež olja prodajo tujcem, ki so njihovi zvesti gostje in kupci. To ne preseneča glede na visoko kakovost olja, kar dokazujejo tudi osvojena priznanja. Spomnimo, da je bilo njihovo oljčno olje na prireditvi oljkarjev Noćnjak 2019 razglašeno za najboljše, kar je bil povod, da so tistega leta olje predstavili tudi v Evropskem parlamentu.

»Je pa na domačem trgu težko doseči dobro ceno, saj je olja veliko, zato so cene dampinške. A v Evropi imamo stalne kupce, ki jim ni težko plačati celo več kot 30 evrov za liter. Za ceno ne sprašujejo, saj vedo, da je naše olje kakovostnejše od grškega in španskega,« poudarja Matijašić in dodaja, da je po trenutnih cenah celoten strošek proizvodnje najmanj 15–16 evrov.

V ekološki pridelavi je veliko stroškov, soočajo se z vedno več papirologije – treba je voditi dnevnike, vse se dela dvojno. Vsa dela so evidentirana, ker Agencija za plačila v kmetijstvu, ribištvu in razvoju podeželja zahteva pregled evidenc. »Težava pa je lahko tudi monitoring, saj snemanje ni vedno dobro opravljeno,« dodaja. 

Pridelujejo istrske avtohtone sorte, razmišljajo pa o spremembi sortimenta.

Ponašajo se tudi z zaščiteno označbo porekla, kar je po njihovih besedah dodaten strošek, a pripomore k prepoznavnosti na trgu. Od letos so tudi nosilci znaka IQ – Istrska kakovost za ekstra deviško oljčno olje.

Podpora prek intervencije SP ZPP  

V preteklih letih so se zanašali na nepovratna sredstva, kot sta tip operacije 6.3.1 – Podpora razvoju malih kmetijskih gospodarstev (2020) in tip operacije 3.1.1 – Podpora za sodelovanje v sistemih kakovosti ZOI ISTRA (2019–2022), kar jim je omogočilo posodobitev in povečanje konkurenčnosti.

Trenutno uporabljajo podpore v okviru Strateškega načrta ZPP, prek intervencije 73.12 – Podpora malim kmetom, namenjena tržno usmerjeni pridelavi in prilagajanju zahtevam trga.

Del njihovih oljk, posajenih v osrednji Istri, gleda na Učko in jezero Butoniga, drugi pa proti Mirni in Kaldirju, kjer se čuti morski zrak. Glede na nadmorsko višino okoli 400 metrov imajo včasih težave z vetrom in točo.

Pokaže na pet let staro drevo in opiše, kako se je razvilo veliko plodov, vendar jih je precej uničila toča. »Veliko plodov je udarjenih, zato bo pridelek malo slabši,« komentira istrski oljkar in dodaja, da so z obiranjem začeli nekoliko prej, da se izognejo škodljivcem.

Nasadi so terasasti, obiranje večinoma poteka ročno, za obdelavo tal pa uporabljajo manjše traktorje. Pri obiranju pomagajo družina in prijatelji, posodobili pa so se tudi s stresalniki.

Težje je delati, a veš, da imaš vedno kakovost 

Pri sortimentih prevladujejo avtohtone istrske sorte – buža, rošinjola, žižorela, črnica – na prireditvi Noćnjak pa so prvo mesto osvojili z oblico.

Proti škodljivcem z eko vabami in rumenimi ploščami 

Podnebne spremembe so očitne, nadaljuje. Zim ni več, kar je slabo za oljke, saj vegetacija ne miruje, ampak raste vse leto. V dneh z ekstremno visokimi temperaturami predvsem trpijo stare sorte, s katerimi imajo tudi največ težav. Pravi, da avtohtoni črnica in belica (stara) nista obrodili že tri do štiri leta, saj jima podnebje ne ustreza več.

»Morali bomo preiti na uvožene sorte, španske, grške … So odpornejše. Leccino za zdaj prenaša spremembe,« razkriva. Mladim kmetovalcem pa vseeno predlaga, naj se usmerijo v ekološko pridelavo, saj je to prihodnost. Poleg tega je ekološki izdelek vedno bolj cenjen, kar dokazuje veliko boljšaprodaja na trgu.

»Težje je delati, a ko se navadiš, boš z rezultatom zadovoljen. Veste, da imate vedno kakovost, ki jo potrošniki prepoznajo. Največja nagrada je, ko imaš kupca, ki vsako leto pri tebi kupi olje in ne vpraša za ceno,« pravijo Matijašići ter dodajo, da je tudi obiranje oljk poseben dogodek, saj se takrat vsa družina druži na prostem.

Mlajša generacija kaže zanimanje za oljkarstvo, kar ne preseneča, saj gre za družinsko podjetje, ki je zraslo iz čiste ljubezni in hobija.

Avtorica besedila in fotografij: Blanka KUFNER, Agroklub.com, hrvaški partner pri projektu ZSKP, ZŽ